Med odmorom za kosilo sem poskušala posneti kratek video v arabščini o spolnem nadlegovanju. Kar naenkrat je v pisarno planila ženska in začela kričati name – da sem preglasna, da govorim v jeziku, ki ga ne razume, in da naj utihnem, ker so oni tam zaradi dela.
Odločila sem se, da se opravičim, ker nisem imela časa za prepir. Ona je to vzela kot dovoljenje, da gre še dlje - posmehovala se je mojemu jeziku, kazala na svoja usta, kot da naj jih zaprem.
Odločila sem se, da bom to spustila. Ampak ali sem res spustila? Ali sem samo izbrala en boj namesto drugega?
V tistem trenutku sem se odločila, da se osredotočim na spolno nadlegovanje, da lahko končam video, preden se odmor konča. Video je bil odgovor moškemu zdravstvenemu tehniku v Jordaniji, ki je trdil, da oblačenje medicinskih sester opravičuje nadlegovalen pogled nanje.
Sodelavec je ponovno zagnal snemanje. Imeli smo samo še deset minut in video sem morala poslati pred 15. uro. Znižala sem ton – ker nisem hotela, da bi se tista ženska vrnila in ponovno prekinila snemanje.
Video sem poslala jezna. Jezna, ker nisem dovolj kričala. Ker sem znižala glas – ne zato, ker bi se bala spolnega nadlegovanja, ampak zato, ker sem se bala ksenofobnega izpada, medtem ko sem govorila proti spolnemu nadlegovanju.
Ko sem končala z delom in prišla domov, sem odprla telefon in zagledala ogromno sporočil od tete, ki mi je očitala, da sem izjemno sebična, ker sem v videu uporabila naš priimek.
Spraševala me je, kako si sploh upam, ko dobro vem, da bi to lahko prineslo nevarnost in napade nanje.
Nisem čutila niti kančka krivde. Čutila sem samo jezo, da sem morala znižati glas, ker sem se bala ksenofobne prekinitve.
Potem sem odprla video in prebrala nekaj komentarjev. Ljudje so spraševali o mojem priimku, ali sem sploh res Jordanka. Nenadoma sem se razburila. Moj priimek je bil tam, tik pod mojim obrazom, jaz pa sem prejela toliko sporočil sorodnice, ki me je obtoževala, ker sem ga uporabila.
Kako si upajo teh komentarjev sploh spraševati o tem, ko pa sem jaz zaradi tega doživljala toliko obtoževanja?
Pomikala sem se po komentarjih in ugotovila, da sem jim bila večinoma ravnodušna.
Opazila sem tudi komentarje, da sem preveč jezna, da nisem ženska, da sem preveč groba.
In potem sem se vprašala: Kako sem lahko še vedno zaznana kot preveč groba?
Znižala sem ton glasu, medtem ko sem snemala video o spolnem nadlegovanju, ker sem se bala ksenofobne prekinitve - in prav to me je najbolj bolelo, da sem se utišala. In kljub temu je bil moj ton še vedno zaznan kot grob.
Ko sem še naprej brala komentarje in v ogledalu opazila svojo senco, sem začutila globoko željo, da izgubim vse ljudi.
Želim izgubiti vse tiste, ki so v mojem življenju hranili krivdo in sram. Sram, ker govorim arabsko. Sram, ker govorim proti spolnemu nadlegovanju. Sram zaradi priimka, ki si ga nisem izbrala, a kljub temu nosim njegovo težo.
Želim izgubiti vse. Ker ne gre za posameznike - gre za sisteme. In od teh se želim, obupano in popolnoma, odvezati.
Tisti ženski, ki me je prekinila, ker ji je bila moja arabščina »nadležna«, teti, ki me je poskušala spraviti v krivdo zaradi priimka, ki ga nismo izbrali, a si ga delimo, vsem ženskam, ki so v komentarjih pritrdile moškemu, ki je nad njimi in nad mano izvajal spletno spolno nadlegovanje
vsem tem dragim ženskam želim reči: želim vas popolnoma izgubiti.
Želim, da se popolnoma in jasno izgubimo druga drugi, ker se lahko le tako nekega dne znova srečamo – svobodne, osvobojene senc sistemov in strukturirane ženskosti, ki so nas sploh ločile.
A tukaj sem spet - delam polovično revolucijo, znižujem glas, medtem ko snemam video o spolnem nadlegovanju, iz strahu pred ksenofobno prekinitvijo.
In medtem ko čakam, da izgubim vse, si govorim:
Spet bom kričala. Spet bom kričala. Nikoli več ne bom znižala glasu. Vztrajala bom v kričanju. Spet bom kričala.
|
|
|
|
|
